Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal:
"… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."
Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!"
Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno.
Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora.
V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice.
Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo."
Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta."
Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka.
"Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju."
Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke.
Podari nam modrost od zgoraj.
Pravica, Resnica bodita naši za vedno,
Jamajka, dežela, ki jo imamo radi.
Kjer bolniki sicer obstajajo,
a ne težijo.
