Danes pa nekaj o otrocih, ki so, kot vemo, naše največje bogastvo. Predvsem bomo »naše največje bogastvo« danes poskušali razumeti dobesedno in ne, kot je veljalo nekaj zadnjih stoletij, v prenesenem pomenu.
Ramzan Kadirov, znan in priljubljen čečenski diktator in poklicni blaznež, je svojega petnajstletnega sina Adama imenoval za vodjo lastne varnostne službe. Ker je starost petnajst let tehnično še otroštvo, je Adam eden redkih otrok, ki poklicno skrbi za življenje svojega roditelja. Adam si je to visoko čast, za katero mu je, mimogrede čestital ves čečenski politični vrh, pridobil z več odločnimi akcijami in dejanji. Med drugim je zbrcal štiri leta starejšega fanta, ki se je grdo vedel do Korana. To in podobna dejanja so očeta prepričala, da sinu položi življenje na pisalno mizo. Pomeni; če bo Ramzana kdaj dosegla roka mednarodnega prava, bo Adam sodnike v Haagu zbrcal po tleh.
Najprej in na začetku; za nasilneže tipa Adam Kadirov so njega dni lepo poskrbeli šolski hodniki, če ne ti, pa šolska dvorišča ali pa celo šolski upravitelj. Nasilje, vtkano v človeške mladiče, sploh v letih, ko začnejo žleze špricati nerodne hormone, so šolska dvorišča primerno uravnavala in ravno okoli Adamovih let so se otroci moškega spola umirili do te mere, da so bili primerni za nadaljnjo vključitev v družbo. Deklice teh težav praviloma niso imele.
Danes pa se je očitno vse obrnilo in otroci, ki varujejo svoje starše, so najnovejša moda poblaznele civilizacije. Kajti ne samo Adami tega sveta in ne samo diktatorji tega sveta; otroci, ki kot civilne žrtve ginejo v Gazi, prav tako na nek sprevrnjen način varujejo svoje starše. Govorimo seveda o tolikanj omenjanem »živem ščitu«, ko naj bi civilne žrtve, med katerimi je nesorazmerno veliko otrok, varovale aktivne borce, ki se skrivajo v predorih, izkopanih pod civilno infrastrukturo.
Pri razmišljanju, ob katerem je razumnemu sicer ves čas po malem slabo, pridemo do nekaterih zavržnih, a kristalno jasnih ugotovitev. Otroci kot »naše največje bogastvo« se dobesedno razumljeni spremenijo v surovino. Niti ne v »živo silo«, kot je sovražnika njega dni imenovala rajnka ljudska armada, temveč dobesedno v programirane in predvsem lahko pogrešljive žrtve. Kajti med Adamom, ki z orožjem varuje svojega poblaznelega očeta, in med otroki, ki se skrivajo med ruševinami in čakajo, kdaj bo udarilo, ni na načelni ravni nobene razlike. Oboji so žrtve odraslih.
Kakšen zagovornik pišmevuhovstva, s katerim je prežeta tudi naša deželica, vzklikne, da je žrtvovanje otrok sestavni del civilizacij in da so najnovejši pokoli otrok le eni izmed mnogih, kar jih pomni zgodovina … Kar seveda drži. Le da so bile nekdanje otroške žrtve namenjene bogovom, nedoločljivemu in nerazumljenemu bitju; danes pa so otroci žrtvovani ljudem z imeni in priimki, njihova žrtev pa del strateških ali pa celo taktičnih manevrov po zemljevidu človeške bestialnosti.
Ampak nekaj v vsej tej zgodbi vseeno bega. Vsi ljudje, se pravi tudi najhujši zločinci, smo bili najprej otroci. Z zločinom nad njimi posledično storimo tudi zločin nad samim sabo. Vsaka otroška žrtev odščipne del našega jaza, ne glede kje in kdaj se dogodi. Adam, ki je žrtvovan, da varuje svojega očeta, ali otroške žrtve v Gazi ležijo na dušah nas vseh, ki smo med odraščanjem zavrgli svoje otroštvo.
Ali z besedami Malega princa, ki je nastal kot otroška žrtev vojne …
»Vsi odrasli so bili najprej otroci; toda le redki od njih se tega spominjajo!«
