Redko vzbudi kak projekt nacionalke toliko pozornosti kot Prvič. Razveseljivo je, da očitno iz njenih silnih labirintov, ki požrejo toliko predlogov, da iz njih domala odmeva, kako "se nič ne da", kdaj kaka stvar izide tudi živa, v konkretnem primeru celo kot splet vsebin na različnih platformah konglomerata RTV SLO, saj pri projektu sodelujejo televizija, radio in MMC.
Koncept oddaje je navdušujoč. Urška Henigman in Neža Prah Seničar se nista ustrašili mladih odraslih, ki jih baje nihče ne razume, nasprotno, stopili sta jim naproti, in sicer nepretenciozno, obenem pa skrajno spoštljivo in enakovredno. Od prvega akorda daje oddaja vedeti, da mlade ljudi jemlje resno. In tu je ta kleč, vredna omembe: naša družba jim na vse mogoče (in nemogoče) načine dopoveduje ravno nasprotno, da torej ne njih ne njihovih pogledov, problemov in uvidov ne jemlje resno – in jih niti ne namerava. Še več, jasno jim kaže, da zanje v njej ni prostora. In zato je oddaja Prvič kot oaza v puščavi. Da govorijo o spolnosti, zaljubljenostih, srcozlomih ter nasploh o s čustvi povezanih rečeh, je skrajno dobrodošlo, enako, kot je dobrodošlo, da o tem govorijo mladi ljudje različnih zanimanj, starosti in spolnih orientacij, ampak, a se mi zavedamo, kaj se dogaja? Dogaja se, pred našimi očmi, domala v neposrednem prenosu, ekplozija.
Ob četrtkih zvečer na 1. sporedu te televizije gledamo stari svet, poln mržnje, agresije, mačizma in mizoginije, bojse, vpete v podmizne dile in sistem moči za zgolj lastni preužitek, gledamo dretje, seganje v besedo, provokacije in nemalokrat mlatenje prazne slame.
V neki drobni, polurni oddaji na 2. sporedu nacionalne televizije ob ponedeljkih ob pol devetih zvečer pa zdaj lahko v praksi opazujemo, kaj vse je mogoče. Oddaja Prvič je dokaz, da se da na televiziji normalno pogovarjati, spoštljivo, civilizirano, dostojno, da je mogoče povedati svoje mnenje, a tudi poslušati (in slišati) druge – in se pri tem celo česa naučiti. Da je v naši družbi še mogoča strpnost, da kljub različnosti še zmoremo govoriti isti jezik. To je absolutno neprecenljivo, še zlasti zato, ker nas tega učijo mladi. Brez pametovanja, brez očitkov, ne, da bi sami sebe postavljali v vlogo žrtve: samo tam so in se pogovarjajo.
Diskrepanca bi bila težko bolj očitna. Seveda sta koncepta oddaj različna, seveda imata različne cilje, zoper gornjo tezo je mogoče najti nebroj argumentov, a dejstvo ostaja: stari svet se lomi vase. Obstaja alternativa, obstajajo mladi ljudje, ki jih (kljub očitnim naporom) nismo uspeli povsem zafurat in ki razmišljajo in čutijo, pa se tega slednjega ne bojijo kot hudič križa, ki nočejo bežati od sebe, da bi bilo to svetu starcev všeč, marveč brez opravičevanja stojijo za sabo in si integritete ne pustijo vzeti. In potem se je zgodil tisti moment. Oseba se je v pogovoru dotaknila druge osebe, da bi ponazorila poanto, ta pa je rekla, da ji to ni kul. In prva oseba se je v istem hipu, nagonsko, opravičila ter malo kasneje pristavila: "Dobro, da vem."
Tega, take geste, ni zmožen nihče od gostij in gostov v Tarči – in ravno ta nezmožnost je eden temeljnih razlogov, zakaj je naša družba tako kritično bolna; in to med zdravniško stavko.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
