Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.
Otvoritev je pritegnila veliko množico. Nagovorili so jo direktorica galerije, mož predsednice države, ki je skušal biti v svojem pol predolgem govoru duhovit in je neženirano brenkal na lokalne strune, ter mariborski župan, ki je, kot običajno, slavnostni nagovor izkoristil za še eno svoje predvolilno besedičenje, takole brez lista, iz sŕca.
A osebno mislim, da je kurator zamudil priložnost, da bi bil v svoji postavitvi dejansko radikalen, da bi šel v konceptu do konca. V razstavo je pozabil vključiti enega tam prisotnega umetnika ter ga prositi, da zbrane odvodi do svoje umetnine kar tam, na otvoritvi.
Februarja 2022 je Saša Arsenovič, ki v prostem času opravlja tudi dejavnosti mariborskega župana, pred stavbo UGM namreč na lastno odgovornost postavil konceptualno zastavljeno delo Smetnjaki. To delo naj, kaže, osmišlja in ključno nadgrajuje javno plastiko Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki sicer na istem mestu stoji že od leta 1986, a en dan je artist Arsenovič, ko se je mimo peljal s kolesom, kar, kot je omenil v svojem govoru na otvoritvi, tako rad počne, začutil potrebo po rekontekstulizaciji. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Nam, ki v svoji maloumnosti nikoli nismo povsem dojeli, česa Nettleshipovi umetnini tako ontološko primanjkuje, da je bil po mnenju artista Arsenoviča poseg vanjo nujen, in ki niti nismo sposobni razumeti, kako jo je set potopnih smetnjakov osmislil, bi mož to lahko pojasnil, postavil v Spekter kar se da neposredno: bil je tam, prikladno ogvantan, imel je govor, iz sŕca, bil je, skratka, razpoložen. Okrepljen z osebo iz protokola, ki je za njim zvesto nosila steklenico in kozarec vode, da se je lahko na migljaj odžejal, bi z lahkoto stopil dol in nam, neuki mariborski kulturniški svojati, objasnil svoj genialni doprinos. O, kako neskončno nam je žal, da kolega Tavčar priložnosti ni izkoristil. Zanima nas. Veselili smo se. Was ist Kunst, Saša?!
O, da, mnogo je govoril Arsenovič na otvoritvi. Bolj malo je povedal, a najbolj od vsega je v spominu ostalo, česar niti ni poskušal reči. Naj malo pomagamo: Erika. Vouk. Sinoči je, kot šele druga pesnica v 77 letih podeljevanja, Erika Vouk prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In 5 dni pred podelitvijo te največje slovenske nagrade za dosežke v kulturi se županu mesta, iz katerega pesnica prihaja, v govoru na vrhunskem kulturnem dogodku ni zdelo vredno, da bi jo vsaj omenil.
Če je naloga umetnosti, da razgalja dejanskost sveta, je javna plastika Smetnjaki artista Arsenoviča pred UGM res grandiozno delo; mimo vseh visokoletečih besed iz sŕca kaže dejanski nivo ter odnos do kulture aktualne mestne oblasti. Ki je točno tam – pri kantah.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
