Spet je tisti čas v letu, čas spiskov in veselega pričakovanja; pred vrati je kulturni praznik! Za peščico dan, posvečen poeziji največjega slovenskega pesnika ter nasploh slavljenju umetnosti, za večino tisti čudni prosti dan med tednom, ki ga praznujemo samo mi, zato roma ta dan večina državljank in državljanov čez mejo v Ikeo (tu rima pač ni naključje). Ali pa vsaj na celodnevno smuko, saj je k sreči v začetku februarja, ko sneg načeloma ni problem. Skratka, dan, ko je kultura tudi slovenski večinski populaciji vsaj v kako konkretno blagodat.
To je populacija, ki je, do temena potopljena v aferice lastnega peskovnika, za politiko naravnost nespodobno nesposobna, ki ne zna porihtat niti svojih najbolj osnovnih potreb, kakršna je, denimo, delujoče javno zdravstvo, in prostodušno dovoljuje, da slednjega že od osamosvojitve vse preočitno obvladuje peščica bojsov v ozadju. Taki družbi, jasno, kultura absolutno ne more biti drugega kot zadnja luknja na piščalki; lopatanje denarja skozi okno, neko preseravanje, ki ga nihče ne razume, dojenje psov – to je večini v Sloveniji kultura. Večini, ki ob verzu "Narveč sveta otrokam sliši Slave" vpraša, kateri bend je to, Slave, da ga posluša toliko otrok po svetu. En prost dan za šoping ali smučanje + apres ski je, mar ne, pa res še najmanj, kar si v zameno, da to prenaša, ta populacija zasluži.
Jasno, jasno. Ta dežela je taka dežela, kjer so neki odvisnih stavkov nesposobni podjetniki vabljeni na televizije, da komentirajo rezultate volitev. Kjer se o tem, kako naj živimo, namesto Filozofske fakultete sprašuje Gospodarsko zbornico. Kjer za višek uspeha velja povprečen espe status: tisti samooklicani frajerji z vedno za kanček prekratkimi in preozkimi sivimi hlačami, ki se pred poldnevom raztegujejo po sončku na vrtovih kafičev in se zdijo sebi blazno pomembni zato, ker raja istočasno dela. Tipi, ki se dopoldne v mobitele na zvočnik ponosno derejo, kako so ravnokar skočili za par ur na Krvavec in kak špegu da je gor, popoldne pa v trgovskih centrih v te iste mobitele na zvočnik podizvajalcem jebejo mater, medtem ko čakajo na ženo in otroke, da pridejo iz butika. Vulgarni primitivci, ki natakarice po pravilu tikajo in pri tretjem velikem pivu tudi šlatajo za rit, ki vozijo avte na lizing, ki si jih ne morejo privoščiti in ne ločujejo odpadkov, ker jim pač ni treba.
Zenit in mentalna kapaciteta našega naroda je ta čas takle povprečen espe. Nekdo, katerega edini cilj je, da bi mu šlo za dlako bolje od soseda, in ki verjame, da bo to dosegel, če bo v lastni ambicioznosti le dovolj agresiven in aroganten.
Toda slovenska kultura vztraja, navkljub nenehnim poskusom diskreditacije in splošnemu omalovaževanju vztraja in se razvija. Epidemija se ji še pozna, a se ne da. Prihajajo mladi ljudje, ki v umetnosti delajo odlične reči, in vsako leto iznedri spisek najboljših ter veselo pričakovanje na predvečer praznika pred podelitvijo nagrad. Res se morda, ob splošni družbeni klimi in večinski populaciji, zdi vsako leto bolj sama, bolj zaprta vase, kar pa je, če pomisliš, povsem logično: nije žvaka za seljaka.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
